Test: SYM Fiddle III (25 km/h)

Ko so mi ponudili, da z enim od Symovih skuterjev preživim dan, se kot motoristka nisem mogla odločiti, katerega naj vzamem. Prvi instinkt mi je velel poseči po motorjih z večjo prostornino, a sem na koncu izbirala glede na potrebe tistih dni. Večino vikenda sem namreč preživela v centru Ljubljane, kjer kraljujejo pešci in kolesa. Na srečo Sym ponuja alternativo, ki gre največ 25 km/h in je v očeh zakona skorajda enakovredna običajnemu kolesu.

Priznam, skuter SYM fiddle III je v mojih očeh zmagal tudi zaradi svoje prikupnosti. Zapeljal me je s privlačnimi linijami, retro videzom in navsezadnje tudi zaradi dejstva, da so moje nožice na njem zlahka dosegle do asfalta. Če si malo bolj nizke rasti, je zate izbira dvokolesnikov zelo omejena … nekaj kar tisti, ki zlahka dosežejo kozarce na najvišji polici, nikoli ne bodo razumeli.

Na jutro prevzema mi jo je malce zagodlo vreme in postreglo z mokrim cestiščem in nič kaj prijaznimi temperaturami. Če imaš v planu nešteto mestnih opravkov na svojem novem dvokolesnem najboljšem prijatelju, za povrhu še z odprto (sicer zelo ‘stajliš’) čelado, je vse, kar na termometru sega pod 20 stopinj, pač premalo. Oblečem usnjeno jakno, okoli vratu si zavežem rutko, optimistično si nadenem še sončna očala in vsa presrečna, da sem po dolgi zimi zopet na vozilu brez strehe, obrnem ključ in se že peljem. S 25 kilometri na uro drvim po kolesarskih stezah in brez težav premagam vse mestne ovire do prvega opravka.

Zapeljal me je s privlačnimi linijami, retro videzom in navsezadnje tudi zaradi dejstva, da so moje nožice na njem zlahka dosegle do asfalta.

Najprej na trg po šopek rožic za babico. Motorček zlahka zavihtim na stojalo, čelado pospravim v predal pod sedež, iz sprednjega predalčka vzamem še denarnico in se odpravim po najlepši šopek tulipanov. Še darilo za prijateljico rabim! Poiščem parkirišče za motorje, ki jih je v mestu vedno več. Odhitim v enega od butikov in izberem retro broško v stilu mojega novega sinje modrega prijatelja; ta ji bo zagotovo všeč, sicer jo obdržim zase! In že mi zadiši kavica iz bližnjih lokalov. Po pravici povedano nisem najbolj jutranji človek, zato jo krvavo potrebujem! Ker imam to srečo, da sem se na lokacijo pripeljala z za to najbolj priročnim prevoznim sredstvom (mogoče bi bila bolj priročna samo še kaka rolka, ki bi jo pospravila kar pod stol v kavarni), nimam najmanjše težave s parkiranjem; postavim ga čisto zraven svoje mize in si brezskrbno naročim macchiato.

Kot po navadi že malce zamujam na zmenek s prijateljico, ki je ravno imela rojstni dan. Pripeljem se do Ljubljanice, kjer radi malo posediva in poklepetava. Izgovorim se, da so mi pešci skakali na kolesarsko stezo, kar niti ni laž, a je to ne zanima, ko vidi na čemu sem se pripeljala. Navdušena je! Spominja jo na skuter, na katerem jo je pred leti njen fant – danes mož peljal na prvi zmenek. Podarim ji rojstnodnevno darilo in odpeljeva se na kosilo; jaz na fiddlu, ona na svojem kolesu.

Tudi preostanek dneva me fiddle ni razočaral, jaz pa njega ne! Iz kilometra v kilometer sem postajala bolj samozavestna in povezana z njim. Ko bi pol toliko zaupala izposojenim skuterjem med popotovanjem po Aziji, bi se prav gotovo izognila bližnjemu srečanju z rikšo. Na srečo teh po Ljubljani ne morem srečati, sem pa zato manevrske sposobnosti fiddla izkoristila med izogibanjem radovednim psom in v napačno smer vozečim kolesarjem. Zapeljem ga še do babice, ker tulipani ne zdržijo prav dolgo brez vode, potem pa na večerni koncert. Preden se pripeljeva domov, dotočim še za pičlih 5 evrov goriva. A samo? Tako poceni motorizirane avanture že od študentskih let nisem imela! Fiddle, obljubim, da se bova še družila …

Besedilo: Teja Stamać, fotografije: Jernej Prelac