Anita Horvat: Če sem iskrena, prehitela sem večino fantov.

Anita Horvat je z 22 leti najmlajša slovenska državna prvakinja v atletiki, tako v dvorani kot na odprtem. Ljubljančanka, ki je sicer članica velenjskega atletskega kluba in Španova ambasadorka, je julija letos v teku na 400 metrov v Monaku postavila državni rekord s časom 51,22 sekunde. Njen talent so mnogi prepoznali že zelo zgodaj.

Anita, stari ste 22 let. Najboljša leta so še pred vami. Specializirali ste se za tek na 400 metrov, čeprav ste nase opozorila na krajši, 200 metrski razdalji. Zakaj 400 metrov?

400 metrov je moja disciplina postala zato, ker sem bila v teku na 200 metrov malo prepočasna. Nisem dovolj eksplozivna in hitra. V teku na 800 metrov je nekoliko bolj pomembna vzdržljivost. 400 metrov je tista hitrostna vzdržljivost, ki mi je pisana na kožo in zato sem se odločila za to razdaljo.

Ste se odločili sami, ali so odločili trenerji?

Sem se odločila kar sam. 400 metrska razdalja mi je tudi najbolj všeč.

Pred leti sem bral članek o tem, kako že v zgodnji življenjski dobi atleta, na podlagi testiranj, vedo, kdo bo sploh zmožen teči pod 10 sekundami v sprintu na 100 metrov na primer.

Tega pri nas ni. Je pa tako, da tisti, ki začne trenirati mlad, v skupinah, kjer trenirajo vse discipline, od skokov, metov, sprintov, dolgih tekov, kmalu vidi, kaj mu je najbolj všeč. Trenirati nečesa, kar ti ni všeč, ni primerno. Meni se zdi tak način dober.

Kdaj se je začel kazati vaš talent?

Z atletiko sem se začela ukvarjati v osnovni šoli. Še preden sem sploh začela trenirati, sem zmagovala na šolskih tekmovanjih. V šoli so mi svetovali, da se preizkusim v atletiki.

Ste bili v šoli hitrejši od fantov?

Sem jih tudi prehitela, ja. Če sem iskrena, prehitela sem večino fantov. Čeprav sem bila takrat boljša v krosih, kot v sprintih.

Prekomerna telesna teža in debelost je po uradnih podatkih pri slovenskih otrocih in mladostnikih še vedno problem. Vi ste še precej mlada, ste tudi sami v osnovni in srednji poli opazili, da med vrstniki telovadba in gibanje nasploh ni priljubljeno?

Jaz niti nimam takega občutka, da se mladi ne ukvarjajo dovolj s športom. Morda tudi zato, ker se gibam v krogih, kjer je veliko športnikov. Za zdaj nimam takega občutka, da se ljudje ne bi želeli ukvarjati s športom.

Kako pa sami skrbite za gibanje, poleg vseh treningov?

V bistvu so treningu in skrb za regeneracijo moja glavni del dneva. Za kaj drugega mi niti ne preostane dovolj časa. Med letom je tudi veliko potovanj, skoraj vsak teden sem na letalu.

” Če sem iskrena, prehitela sem večino fantov. Čeprav sem bila takrat boljša v krosih, kot v sprintih.”

Slovenska atletika, predvsem tekaški in sprinterski del, je veliko popularnost doživela v časih Brigite Bukovec, Brite Bilač, Jolande Čeplak. Kasneje se je znašla v krizi. Zdaj z mladim valom, kamor spadate tudi vi, se zdi, da se spet prebuja. O atletiki spet malo več beremo v medijih.

Brigita Bukovec je olimpijsko kolajno dobila, ko sama sploh nisem bila komaj rojena. Je pa res, da so bili slovenski tekači takrat zares odlični, domov so prinašali kolajne z največjih tekmovanj. Ne morem reči, da zdaj nimamo vrhunskih atletov in tekačev. Drži, je v vzponu, doživlja preporod. In to me veseli.

Je atletika popularen šport med mladimi?

Na žalost atletika v Sloveniji ne spada med najbolj popularne športe. Ni veliko mladih, ki se odločijo, da se preizkusijo v klubih.

So za to krivi tudi pogoji za trening? Dvorane, ki bi omogočala krožni tek sploh nimamo.

Do letos ni bilo nobene krožne dvorane. Novembra se na srečo odpira v Novem mestu. Zagotovo bomo imeli zdaj veliko boljše pogoje za trening. Do zdaj pa sem lahko doma pod streho trenirala le v dvorani s 100 metrsko stezo za tek. To je za atleta zelo težko.

Trenirate na stadionu ŽAK v Ljubljani. Ali to pomeni, da se boste zdaj na treninge vozili v Novo mesto?

Ja, nekajkrat na teden sem bom vozila na Dolenjsko.

Za vami je prvo večje člansko tekmovanje, evropsko prvenstvo v Berlinu. Ste s krstnim nastopom zadovoljni?

Moram priznati, da sem pričakovala več. Tudi polfinale je uspeh. Na koncu sem bila 14, kar je povsem v redu.

Vaš trenutni najboljši rezultat na 400 metrov je 51,22 sekunde. Vsako leto svoj rezultat izboljšate za okoli sekundo.

Drži. To je kar veliko. Sekunda na 400 metrov je veliko.

Normo za Olimpijske igre v Tokiu na Japonskem leta 2020 torej že imate izpolnjeno?

Pred tremi leti je bila nekaj čez 52 sekund. Vendar pa mislim, da bodo norme ukinili in uvedli neko vrsto točkovanja. Ne vem, kako bo s tem. Vseeno olimpijske igre v Tokiu ostajajo moj največji cilj. To je tako kot pri večini športov največja tekma, ki se je športnik lahko veseli in jo pričakuje.

Na zadnjih OI je bilo treba za kolajno teči rezultat 49,85 sekunde. Kdaj menite, da bi bili lahko sposobni teči pod 50 sekundami?

O tem je zdaj govoriti je težko. Ne vem. Upam. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Sicer pa končnega cilja nimam. Cilje postavljam za kakšno leto vnaprej.

Shaunae Miller je za zlato kolajno na OI v Riu tekla rezultat 49,44 sekunde. To je skoraj dve sekundi slabše od Nemke Marite Koch, ki je leta 1985 postavila svetovni rekord s časom 47,60. Časi izpred treh desetletji, ko doping ni bil tako nadzorovan kot danes, se danes zdijo znanstvena fantastika.

S tistih časov je večina svetovnih rekordov. Težko govorim o tem, ali bi se morali ti svetovni rekordi brisati. Mislim, da vseeno ne bi bilo pošteno. Je pa čudno, da nobena ženska ni bila zmožno teči blizu rezultata Nemke. Letos smo sicer videli tek pod 49 sekundami.

Ob treningih tudi študirate. To verjetno ob treningih in počitkih terja kar veliko prilagajanja?

Študiram Velnes na višji šoli. Tam mi omogočajo, da so treningi na prvem mestu. Na srečo so zelo prilagodljivi in mi omogočajo napredek v karieri. Tudi v srednji šoli so se mi prilagodili, so pa drugi mladi atleti imeli kar velike težave z usklajevanjem treningov po šoli.

Kako izkoristite prosti čas? Mladina ob petkih in sobotah zvečer komaj čaka, da se druži in se sprosti, tudi ob alkoholu.

To pri meni ravno ni primer. Sem povsem posvečena treningom in tekmovanjem.

Med atleti je bil včasih zelo popularen nakit, verižice, zapestnice, zdaj so to tetovaže.

Tetovaže za zdaj nimam, od nakita pa le nekaj malega. Ampak ničesar vpadljivega. Pri nekaterih je nakit še vedno zelo popularen.

Opažam, da imajo številni atleti poseben ritual predstavitve na startnih blokih. Tudi tako radi opozorijo nase in si naredijo reklamo.

Sama tega ne počnem. Nisem se še odločila za kaj takega. Je pa zanimivo pogledati kakšno originalno predstavitev.

Pri športnikih je zelo pomembna tudi pravilna prehrana.

Nitrucionista sicer nimam. Trudim se, da se v sezoni prehranjujem čim bolj zdravo. Po sezoni pa jem vse.

Pred leti ste se prijavili tudi na tekmovanje za miss športa? Zakaj?

Takrat sem se prijavila skupaj s prijateljico. Šlo je za popestritev mojega življenja. In ni mi žal. Izkušnja je bila pozitivna.

Kako pomembni so sponzorji v vašem športu?

Zelo. Brez sponzorjev je težko trenirati sproščeno in brez skrbi. Vsekakor imam tudi zaradi njih boljše pogoje za treniranje. Čeprav atletika ne velja za najdražji šport. Veseli me, da me pri Španu podpirajo, čeprav še nisem v svetovnem vrhu. Pomembno se mi zdi, da se v Sloveniji najdejo tudi sponzorji, ki podpirajo nadarjene športnike, še preden ti zaslovijo s kolajnami na največjih tekmovanjih.

5 stvari o Aniti Horvat

Kaj je vaš naj kotiček v Ljubljani?

Kongresni trg.

Imate več prijateljic ali prijateljev?

Prijateljev

Imate fanta?

Imam.

Kdo je vaš športni vzornik oziroma vzornica?

Če bi res morala koga izpostavila, je to Usain Bolt. Bil je najboljši ambasador atletike. Malo mi je žal, da mi ga ni uspelo spoznati. Upam, da bo za to še priložnost.

Naj stadion in dvorana?

Stadion v Monako, saj sem tam postavila državni rekord, najljubša dvorana pa je v Birminghamu.

Anita Horvat, osebna izkaznica:

Rojstvo: 7. september 1996 v Ljubljani
disciplina: 400 metrov
klub: Atletski klub Velenje
trener:  Rok Predanič
Višina: teža 174 cm, 56 kg
Rekord na prostem na 400 metrov: 51,22 sekunde, Monako

Intervju pripravil: Grega Prebil